Prvi dan - od Radencev do Révfülöpa

Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je obetala lepo vreme, zato sem se odločil, da bom opravil že dalj časa načrtovano vožnjo s kolesom okrog Blatnega jezera na Madžarskem.  Da stvar ne bi bila prelahka in končana v enem dnevu, sem si zamislil, da bi na pot krenil kar od doma in se tudi vrnil domov s kolesom. Računal sem na cca 450 km vožnje, za kar bi mi moralo zadostovati 3 ali 4 dni kolesarjenja. 

zemljevid poti do Balatona:  smer Radenci - Lenti - Bak - Keszthely

Blatno jezero ali po madžarsko Balaton je največje srednjeevropsko jezero. Leži v Panonski nižini na nadmorski višini cca 100 m. Od slovenske meje je oddaljeno približno 70 km. Jezero je podolgovate oblike, v smeri od severovzhoda proti jugozahodu je dolgo okrog 77 km, široko pa je med 4 in 15 km.  Najožje je pri mestu Tihany, kjer je ožina, ki loči dve jezerski kotanji, široka le 1,5 km. Okrog jezera je speljana železniška proga, preko jezera pa vodi tudi nekaj trajektnih linij. Okrog jezera vodi lepo urejena kolesarska pot, imenovana Balatoni Korut (korut = krog).  Pot je dolga približno 210 km, natančno dolžino je nemogoče navesti, ker obstajajo številne variante. 

Balatoni Korut - kolesarska pot okrog jezera

9.9.2015 sreda, Radenci -  Révfülöp, 162 km

Vreme sončno, temperatura zjutraj 11 stopinj, čez dan do 23 stopinj, vožnje 10 ur, od 08.ure do 18.ure. 

Že zgodaj zjutraj sem pričel s pripravami na pot. V nahrbtnik sem zbasal rezervno kolesarsko majico, dve termo majici, rezervno  perilo in nogavice, pa še volneno kapo in rokavice za primer jutranjega mraza. Dodal sem še dolge hlače in  srajco za zvečer  po koncu kolesarjenja. V žepe nahrbtnika sem potisnil čelno svetilko, mobitel s polnilcem, računalniško tablico, fotoaparat in nekaj rezervnih baterij, žepni nož in škatlico magnezija proti morebitnim krčem.  Ko sem že skoraj odpeljal od doma, sem se spomnil še na kolesarski komplet orodja in sprej za zasilno krpanje zračnice.

kolo je pripravljeno...

Točno ob 08.uri sem krenil na pot. Ker je bilo jutro precej sveže, sem za začetek oblekel vetrovko in na roke nataknil še rokavice. Prvi kilometri skozi Petanjce in Tišino so bili kar zoprni, ker so bile mišice še hladne, kolesarska pot pa vodi po pločnikih, ki so pri vsakem dovozu do hiše poglobljeni in sem moral ves čas paziti, da sem pravočasno dvignil ta zadnjo. V Tišini sem zavil v levo proti Vanči vasi, da sem se izognil prometni glavni cesti, ki vodi od Tišine proti Murski Soboti. Mimo trgovskega centra Maximus sem se pripeljal v Mursko Soboto (190 m, 12.436 prebivalcev). Na glavnem soboškem trgu sem parkiral kolo pred banko NLB in stopil kupit forinte. Menjalni tečaj je bil 315 forintov za evro. Zamenjal sem le 50 evrov, toliko da bo za hrano in pijačo po poti. V hotelih bom plačeval prenočevanje z Mastercardom.  

Ko sem po kar dolgem čakanju le opravil nakup denarja, sem odpeljal proti Noršincem. Ob 09.10 uri sem bil pri gostilni Oaza v Tešanovcih (185 m, 375 prebivalcev). Malo naprej od Oaze je slikovita Panonska vas, naselje turističnih hišic, kritih s slamo. Zapeljal sem med te hišice in jih poslikal. Kar nekaj jih je bilo zasedenih s turisti. 

panonska vas v Tešanovcih

V Tešanovcih sem se obrnil na desno in vozil proti Bogojini (183 m, 350 prebivalcev).   Takoj za vasjo se prične lepo urejena kolesarska steza, speljana ob levi strani glavne ceste. Prehitel sem skupino šolskih otrok, ki so razigrano tekali po kolesarski stezi in so se le počasi umaknili, ko jih je učiteljica skregala, naj mi dajo prostor. Tik pred vasjo je kolesarske steze konec in po makadamu sem prevozil zadnje metre proti sloviti cerkvi v Bogojini. Čeprav sem to cerkev obiskal že večkrat, sem se tudi tokrat ustavil za trenutek pred njo in občudoval Plečnikovo stvaritev. 

Plečnikova cerkev v Bogojini

Nato sem nadaljeval z vožnjo skozi Filovce, kjer je zelo znana lončarska obrt. Peljal sem mimo vasi in pozdravil skupino ljudi, ki so na polju pobirali krompir. Buče so v glavnem že povsod pospravljene, o čemer pričajo kupi zmletih lupin po njivah. Vozil sem skozi Strehovce do Dobrovnika. Tam sem se za kratko ustavil pred cerkvijo in malo spočil zadnjo plat. Še dve vasi -  Žitkovci in Kamovci, pa so bili pred mano Genterovci (Göntérháza, nadmorska višina 164 m), zadnja slovenska vas na moji današnji poti. V Genterovcih sem zavil na levo na dolgo ravnico, ki vodi naravnost proti vzhodu proti Madžarski. 
 

od Genterovcev proti meji

Po nekaj kilometrih vožnje po tej dolgi ravnici sem bil na meji. Na desni madžarska tabla, na vozišču povsem nov asfalt, za menoj na levi slovenska tabla z evropskimi zvezdicami. Do sem je bilo točno 40 km, vozil pa sem 2 uri in 10 minut. Po nekaj kilometrih hitre vožnje po odlični asfaltni cesti sem pripeljal do križišča. Levo je 5 km oddaljena Bodehaza, naravnost Redics in Lenti. Torej moram naravnost, naprej proti vzhodu. Cesta je obupna, razpoke, jame, asfaltne krpe. Le s težavo vozim dva, tri kilometre do Redicsa. 

 

križišče s cesto 86 pri Redicsu

Tam prečkam glavno cesto štev. 86, ki vodi od mejnega prehoda Redics proti Körmendu (slovensko Kermendin, 12.379 prebivalcev). Sedaj sem na cesti štev. 75, ki vodi proti Keszthelyju (slov. Blatenski Kostel). Do tja moram prevoziti še 71 km. Tu je županija Zala. Imenuje se po reki Zali. Tudi veliko krajev v tej županiji ima ime, ki se začne z Zala… (največji izmed njih je Zalaegerszeg, slov. Jageršek, 62.159 prebivalcev). 

Relief županije Zala. Dobro so vidni jarki v smeri sever - jug, ki jih je potrebno prečkati v smeri proti jezeru.

Ob levi strani sicer zelo prometne ceste 75 je speljana lepa kolesarska pot in vozim preko 25 km/h. Srečujem redke kolesarje, vendar med njimi ni popotnikov, so le domačini, ki se vozijo s kolesom po opravkih. Malo pred 11.uro sem v mestu Lenti (slov. Lentiba, 8.541 prebivalcev). Mesto je zelo lepo, povsod so zasajene rože. Ulice so čiste, kolesarska steza skozi naselje je lepo urejena. Do sem je bila pot lahka, v glavnem samo ravnice, premagati sem moral le nekaj blagih vzpončkov. 

 pot od Redicsa proti Lentiju

mesto Lenti

Od tu dalje pa je bila povsem druga pesem. Cesta 75 je zelo prometna. Kolesarske poti ni, voziti je treba med tovornjaki in osebnimi avtomobili, ki do kolesarjev nimajo nobenega spoštovanja. Kjer je cesta v ravnini, osebni avtomobili divjajo na vso moč. Marsikateri me prehiti povsem na tesno tudi v trenutku, ko nasproti vozijo druga vozila in ne more zapeljati na nasprotni pas. Le redki tovornjakarji upočasnijo za menoj in me prehitijo šele, ko nasproti ni drugih vozil. Cesta je v slabem stanju, ob desnem robu je vsa razpokana in nagrbančena, od kolesnic težkih tovornjakov je nastal na vozišču že globok žleb.  Izogibam se največjim razpokam in skušam voziti čim bolj tesno ob desnem robu. Včasih zapeljem tudi na bankino in spustim mimo vozila za seboj. Teren je zahteven. Ko vidim pred seboj gozd, že vem, kaj bo sledilo. Najprej spust glokobo v dolino, takoj na najnižji točki se že prične dolg vzpon na drugo stran jarka. To se ponavlja vsakih nekaj kilometrov. V najbolj globokih jarkih so običajno skrita naselja. Prvo naselje ob poti je Nova in potem Zalatarnok. 

Ob 12.30 uri sem v kraju Bak (1708 preb.). Čas je za daljši počitek in kosilo. Na kolesu sem nepretrgoma že skoraj 5 ur. Ob križišču dveh glavnih cest najdem gostilno Valicka. 

Kolo nezaklenjeno parkiram pred vhodnimi vrati. Ključavnico za zaklepanje kolesa sem pozabil doma! Sedem za mizo in naročim menu, zraven pa radlerja. Povprašam za wifi. Imajo ga in to brez zaščite. Povežem se v internet in na strani Bookinga rezerviram prenočišče za nocoj. Izberem si kraj Révfülöp (1161 preb.), ki je kakih 36 km naprej od Keszthelyja. V tem kraju je na voljo kar nekaj hotelov z ugodno ceno. Vendar si raje izberem hostel Hullam. Leži v neposredni bližini kolesarske poti, ima na voljo shrambo koles, najugodnejša ponudba pa je za posteljo v sobi s štirimi ležišči. Cena je zelo simpatična, zgolj 15 evrov za posteljo. Tudi ocene dosedanjih obiskovalcev tega hostela so zelo pozitivne. Hvalijo predvsem prijaznost osebja in atmosfero. Malo špekuliram, da je glede na konec turistične sezone kar lepa možnost, da bom v sobi sam, morda bova v njej največ dva. In še najlepše, v tem hostelu odpovedi sploh ne zaračunajo. Če ne bom uspel do večera priti do tja, bom pač že prej poiskal kako sobo ob poti. Za kosilo je najprej juha z rezanci. Sledi nekako dušeno meso s testeninami, solate iz rdeče pese je le za vzorec. Za silo se najem. Nato plačam. Kosilo z radlerjem vred me je stalo 1250 forintov ali malo manj kot 4 evre! Kolo me je počakalo, nikogar niso zasrbeli prsti. Malo bolj leno nadaljujem pot proti Blatnemu jezeru. Nadaljevanje je še malce bolj naporno kot prvi del poti. Klanci in spusti se nizajo eden za drugim. Prvo naselje ob poti je dolga in razvlečena vas Pölöske, sledita Zalaszentmihaly in Pacsa. Takoj za naseljem Zalaapati najprej vozim preko mostu čez reko Zalo. 

 

most čez reko Zalo

Kmalu zatem prečkam cesto štev. 76, ki vodi od Nagykanisze (slov. Velika Kanjiža, 51.88 prebivalcev) proti Zalaegerszegu. Končno se cesta malo položi, večnih klancev je konec. Bližam se vasi Alsópáhok, od tu imam do Keszthelyja samo še 7 kilometrov. Ob 15.uri sem končno pri tabli, ki označuje mesto Keszthely, zelena smerna puščica pa kaže že tudi smer proti Balatoni Korutu. 

pred mestom Keszthely - prva smerna tabla za Korut

Keszthely je staro mesto, njegovi začetki datirajo v leto 1247. Je največje mesto ob Blatnem jezeru, šteje 20.895 prebivalcev. Najbolj znan zgodovinski objekt v mestu je palača Festetics, v njej je urejen arheološki, naravoslovni in zgodovinski muzej. 

palača Festetics v Keszthelyju

 

mestna hiša v Keszthelyju

V bližini mesta je turistično naselje Hevisz. Keszthely je zelo obiskano turistično mesto. Po lepo urejenem mestnem centru se sprehajajo številni turisti, skozi peš cono pa je dovoljena vožnja s kolesom. Pred cerkvijo na glavnem mestnem trgu sem našel prve oznake Balatoni koruta. Spustil sem se po klancu do obale jezera. V pristanišču vidim trajekt, ki vozi preko jezera do kraja Balatonmariafurdo, trajektna  linija pa poteka tudi preko Badacsonyja do Fonyoda na drugi obali. 

začetek Koruta v Keszthelyju

pomol v pristanišču Keszthely

V pristanišču in parku ob njem sem posnel nekaj fotk, nato pa sem zavozil na sloviti Balatoni korut. Pot vodi tesno ob obali, proti prvemu naselju ob poti, 3 km oddaljenemu Gyenesdiasu. 
 

prvi kilometri kolesarske poti

Ob jezeru se vrstijo lokalčki, gostilne, restavracije, stare vile. Večina lokalov je zaprtih, glavna sezona je končana. Naslednji kraj je Vonyarcvashegy, sledi Balatongyörök. Po poti že srečujem številne kolesarje, ki mi vozijo nasproti. Nekateri so opremljeni z nahrbtniki ali popotnimi torbami, obešenimi na prtljažnikih. Večina pa jih je brez opreme, najbrž kolesarijo samo na krajših razdaljah.

kolesarji nasproti

 

kolesarski servis

Povsod so izposojevalnice koles, servisne delavnice, lokalčki s sladoledom in pivom. Večina jih je sicer zaprtih, a pri taki množini se jih vedno najde dovolj, da nisi žejen. Ustavil sem se pri enem izmed njih in se odžejal z radlerjem. Še naprej tesno ob obali sem vozil mimo vasi Balatonederics. Tukaj sem zapustil županijo Zala in vstopil v županijo Veszprem. Malo naprej sem prišel do vasi Szigliget. Ruševine gradu Szigliget iz 12.stoletja so na vulkanskem hribu z nadmorsko višino 239 m. Obisk gradu, ki je sicer le malo s poti, sem si prihranil za naslednji obisk Balatona. 

zahodni del jezera, številne trajektne linije

ruševine gradu Szigliget

Naslednji kraj ob poti je večje naselje Badacsony. Mestece leži na polotoku, na sredini katerega je večji hrib zanimive okrogle oblike, obdan z vinogradi. Okolica mesta je znana kot odlična vinorodna lega, tukaj pridelujejo grozdje vrste pinot - z lokalnim imenom szürkebarát. Ostale vrste vina, ki jih pridelujejo v tej regiji, so še muškat, laški rizling in renski rizling. Ob poti je bilo kar nekaj štantov, na katerih so prodajali že zrelo rdeče in belo grozdje. 
 

vinogradi v okolici Badacsonyja

Še nekaj kilometrov čudovite vožnje tesno ob obali me je pripeljalo do kraja Abrahamhegy (hegy = gora, hrib). Od tod je le še streljaj do mojega današnjega cilja. Mestece Révfülöp leži tesno ob obali jezera. Hostel Hullam sem našel brez težav. 

hostel Hullam v Révfülöpu

terasa hostla s čajno kuhinjico

Pri vhodu na mestno plažo sem prečkal železniško progo in glavno cesto 71, na drugi strani te ceste sem že opazil hostel. Prijazni receptor mi je pokazal shrambo za kolesa, nato me je peljal v sobo. V sobi je že bil en gost, fant, star okrog 25 let. Predstavil se mi je kot Egon, prihaja iz Belgije. Obiskal je že Slovaško z Bratislavo, bil je v Budimpešti, jutri pojde na ogled Keszthelyja. Po tuširanju sem se preoblekel v "nekolesarske" cunje in stopil po hrano. V marketu, ki je takoj poleg hostela, sem kupil kruh, sir in salame za zajtrk, pa še fanto za kolesarski bidon. Hrano sem odnesel v sobo, nato pa šel do restavracije, ki sem jo ob prihodu v mesto opazil na mestni plaži. Naročil sem večerjo, zrezek in solato. Še preden sem hrano dobil na mizo, je k meni prisedel Egon. Skupaj sva povečerjala, nato sem šel nazaj v hostel. Še malo interneta in televizije, a me je pobralo še pred 21.uro zvečer. Za menoj je 162 km kolesarjenja, moram se spočiti za naslednji dan.   

Drugi dan - od Révfülöpa do Fonyoda

10.9.2015 četrtek, Révfülöp - Fonyod, 148 km

Vreme zmerno oblačno, temperatura zjutraj 11 stopinj, čez dan do 20 stopinj. Od 15.ure dalje je v glavnem deževalo. Vožnje 11 ur, od 08.ure do 19.ure. 

Zjutraj sem se zbudil ves spočit in to zelo zgodaj, že pred 6.uro. Ker nisem maral motiti Egona, ki je še sladko spal, sem v tišini vključil računalniško tablico in preštudiral pot za današnji dan. Planiral sem, da bi prevozil čimveč poti, tako da bi lahko že jutri proti večeru potovanje dokončal zopet v Radencih.  Do tja imam še dobrih 300 km, torej moram danes prevoziti vsaj 150 km. Preveril sem z Google Maps, do kod bi moral voziti. Približno toliko je oddaljen kraj Balatonszentgyörgy. Preveril sem možna prenočišča v tem kraju, pa nisem našel ničesar. Torej se bom moral ustaviti v kakem kraju prej, nekje od Fonyoda  do Balatonszentgyörgya. Vmes so še kraji Balatonfenyves, Balatonmáriafürdő, Balatonkeresztúr in Balatonberény. Nekje bom že našel sobo. Odločitev sem si pustil za kasneje. Ob pol osmih sem se oblekel, zmetal stvari v nahrbtnik in se poslovil od Egona, ki je iz postelje krmežljavo opazoval moje pakiranje.  Šel sem dol v recepcijo in ugotovil, da tam ni nikogar. Recepcijo odpirajo šele ob 9.uri. Moje kolo pa je pod ključem v shrambi, kjer hranijo tudi lastna kolesa, katera imajo v ponudbi za izposojo. Menda mi ne bo res treba čakati več kot eno uro, preden bom lahko krenil na pot? 

trgovina poleg hostla Hullam

Stopil sem na dvorišče hostla in tam opazil mlado dekle, ki si je kuhalo kavico v čajni kuhinji. Ta je očitno odprta vso noč in tako na voljo nočnim pticam.  Povprašal sem jo, kako je z odpiralnim časom recepcije in potrdila mi je, da receptor res ne pride prej kot ob 9.uri. Obupano sem ji potožil, da bi rad krenil na pot, a ne morem do kolesa, ki je pod ključem v lopi. Dekle pa se je spomnilo, da je prejšnji dan videlo, da se vseeno da priti do kolesa. V ograji okrog hostla je lesa, ki se jo da odpreti, če z roko sežeš na drugo stran in potegneš zatič, ki zaklepa vrata. Tako prideš na notranje dvorišče hostla in do lope s kolesi. Napravil sem tako in stal pred lopo. Če je zaklenjena, sem opravil. K sreči je bila odklenjena in lahko sem prišel do svojega kolesa in čelade, ki sem jo obesil na "volan". Tako sem že nekaj minut pred 8.uro odpeljal iz  Révfülöpa proti Balatonfüredu. 

sončni vzhod ob odhodu

Jutro je bilo zelo sveže, vreme pa kar lepo, le redki oblaki so se zbirali na vzhodu. Prevozil sem vasico Balatonszepezd. V naslednjem kraju, vasi z zanimivim imenom Zanka, pa sem že imel priložnost spoznati povezovalne ceste. Kolesarska pot je skozi naselje Zanka vodila ob jezeru, na koncu naselja pa se je odlepila od obale, se skrila na lokalno ulico in po dolgem položnem klancu vodila proti severu nazaj proti glavni cesti številka 71, ki pelje proti Balatonfüredu. Tam se je zopet pojavila kolesarska steza, ki je ob desni strani spremljala glavno cesto. Enkrat vmes sem se ustavil ob ograji nekega vojaškega muzeja in poslikal na prostem razstavljene orjaške helikopterje, kamione in celo balistične rakete. Na ograji je sicer tabla s prepovedjo slikanja, a mislim, da me nihče ne bo preganjal zaradi par fotk.   

muzej vojaških helikopterjev in vozil v Zanki

Enaka zgodba z vračanjem po klancu proti glavni cesti se je ponovila v dveh naslednjih krajih, v Balatonakaliju in v Balatonudvariju. Danes kar dobro pobiram te sicer položne, a kar dolge klance. Vendar pa mi povprečna potovalna hitrost zaradi teh klancev kar pada, nikakor ne morem preko povprečka 16 km na uro. V Balatonakaliju sem se ustavil na počivališču pri spomeniku Lajosu Kossuthu. Ura je bila že skoraj devet in čas je bil za zajtrk. Iz nahrbtnika sem povlekel par sendvičev z ogrsko salamo in gosti sok. Na klopci pri spomeniku sem pozajtrkoval in obenem preštudiral zemljevid nadaljnje poti, ki je bil na tabli ob klopci. Pred menoj sta bili dve možnosti. Ali nadaljujem naravnost proti Balatonfüredu ali pa napravim ovinek in obiščem mestece Tihany, ki leži na polotoku, kateri se ostro zarezuje približno v sredino jezera.  Dan je lep in časa imam dovolj. Torej gremo na polotok. 

polotok z mestom Tihany, vzhodno Balatonfured

Še nekaj besed o Kossuthu, saj je skoraj v vsakem kraju, skozi katerega vozim, njegov spomenik ali vsaj ulica, ki nosi ime po njem. 

spomenik Lajosu Kossuthu

Lajos Kossuth je bil znan borec za svobodo in demokracijo. Bil je na čelu gibanja za osvoboditev takratne Ogrske izpod avstrijskega cesarstva v letih 1848-49. Bil je hud nacionalist, zavzemal se je za asimilacijo vseh manjšin in izključno rabo madžarskega jezika na vsem ozemlju Ogrske (Hrvati, Slovaki, Slovenci).  V revolucionarnem letu 1848 je padel osovraženi Metternichov režim, kar so Madžari izkoristili in oklicali madžarsko republiko. A novi cesar, mladi Franc Jožef I, je to vstajo s pomočjo Rusije(!) s silo zatrl in Kossuth je moral pobegniti. Šele leta 1867 je Madžarska ponovno pridobila nazaj nekaj avtonomije, ko je bila oblikovana nova država Avstroogrska. Kljub temu, da je bil na oblasti le par mesecev, pa je Kossuth vse do danes velika zgodovinska osebnost za vse Madžare. Dobrih sto let kasneje so Rusi ponovno zarinili nož v hrbet Madžarom, ko so leta 1956 zatrli madžarsko revolucijo. Danes pa je ob Balatonu moč slišati kar precej ruske govorice. Rusi so eni izmed najbolj številnih tujih gostov ob Blatnem jezeru. 

Ko pripeljem do naslednje vasi, Örvényesa, se kolesarska pot spusti čisto do obale jezera in polotok je že povsem blizu. Od daleč že vidim zvonike cerkve v mestu Tihany. Še prej pa me čaka res dolg klanec do glavne ceste. Pred menoj hodi mlajši par z nahrbtniki na rami. Kolesi porivata v klanec, ne ljubi se jima utrujati navkreber. Jaz pa vztrajam in se počasi le pribrcam nazaj do glavne ceste.  Vozim mimo go-kart poligona in čez nekaj minut sem v kraju Aszófő. Kraj je odmaknjen od jezera, ob obali je namreč veliko polje trstike. Najbrž je tam močviren teren. 

go-kart poligon v kraju Aszófő

polotok Tihany

Ko privozim iz naselja do table s smerno puščico - Tihany 900 m, jo razumem narobe. Menim, da me tabla usmerja v desno proti polotoku, kjer naj bi našel lokalno cesto proti Tihanyju. Tako zavijem proti desni in pripeljem v vas Sajkod. Cesta se prične vzpenjati v hrib in vse bolj se oži. Potem sem na koncu ceste, ni poti naprej. Grem pogledat na karto in vidim, da sem na koncu poti in da se moram vrniti nazaj do tiste smerne table. Tu sem izgubil vsaj pol ure in prevozil kakih 6 km odveč. Vrnem se nazaj na kolesarsko stezo in zavijem v desno ob glavni cesti. 

tabla, zaradi katere sem najprej zgrešil pravi odcep

In res čez slab kilometer pripeljem do križišča. Tu se desno odcepi cesta proti Tihanyju. In pričenja se z dolgim vzponom, dolg je vsaj 2 km. K sreči ni preveč strm, pa tudi prav lahek ni. Ko že vidim pred seboj prve mestne hiše, se kolesarska pot odcepi v desno in spusti navzdol proti veliki konjušnici. Pod njo leži jezero   Belső-tó, ob njem pa številni ribiči namakajo trnke. Ne vidim, da bi kdo od njih kaj vlekel iz vode. 

 

na sredi polotoka je jezero Belső-tó

Od konjušnice se po klancu vrnem na glavno mestno ulico, ki se seveda imenuje po Lajosu Kossuthu. Še dva, tri kilometre vožnje proti jugu in po dolgem klancu se spustim povsem na konec polotoka. Tam je pristanišče, od koder vozijo trajekti na drugo stran jezera, proti Fonyodu  in najbrž tudi proti Siofoku. Pred pomolom je rampa, kjer je potrebno kupiti vozovnico. Blagajničarki povem, da grem samo prodajat zijala na pomol, pa me začudena spusti mimo.  

pristan trajekta v Tihanyju

svetilnik na pomolu

Ko se dovolj napasem z razgledi preko jezera, se odpravim nazaj, tokrat po drugi cesti, ki vodi ob vzhodni obali polotoka nazaj proti Tihanyu. 

 

zvoniki cerkve v Tihanyju

Tihany - park pred cerkvijo

Tako mi ni treba voziti v kar strm klanec, po katerem sem se spustil do konice polotoka. Čez dobre 3 km pridem do križišča. Navzgor v serpentinah vodi pot v center mesta, naravnost pa cesta vodi nazaj proti cesti 71 in proti Balatonfuredu. Mesta sploh še nisem videl, zato se obrnem v klanec. Po dobre četrt ure strmega vzpona sem pri cerkvi. Pravzaprav ni samo cerkev, ob njej je tudi benediktinska opatija, ustanovljena že leta 1055. Cerkev ob samostanu je bila obnovljena v baročnem slogu leta 1754.  Pred njo so parkirani številni avtobusi. Iz njih se vsujejo gruče ljudi, ki se po stopnicah vzpenjajo proti cerkvi. Center mesta je poln trgovin s spominki. Prevladujejo izdelki, ki vsebujejo sivko. Vse je v znamenju sivke. Že po poti do sem sem opazil številna polja, kjer sivko pridelujejo.  Po karti je od Révfülöpa do Tihanyja le 27 km. Prevozil sem jih preko 45 in zanje porabil skoraj 4 ure časa. Pa nič ne de, Tihany je vreden obiska. Btw., prebivalci Tihanyja naj bi imeli najvišji dohodek na glavo v vsej Madžarski, cene hiš tod so prav tako najvišje na Madžarskem. To prinese turizem, če veš, kako in se ti seveda ljubi ukvarjati s turisti!

trgovinica s spominki iz sivke

križev pot vodi do benediktinske opatije

Posnamem nekaj slik, nato se vrnem po isti poti, kot sem prišel v mesto. Vozim po dokaj široki kolesarski stezi tesno ob jezeru  proti Balatonfuredu, kamor prispem ob pol dvanajstih. Žal je kolesarska steza v precej  slabem stanju, močne korenine topolov ob poti so jo skoraj povsem razdejale. 

razpoke na kolesarski stezi

prihod v Balatonfured

bučanje jezera v vetru  - krajši video

Balatonfüred je med večjimi turističnimi središči ob jezeru. Mesto šteje blizu 13.000 prebivalcev. Zanimivo je predvsem za jadralce, saj sta v kraju kar dve marini, v katerih so privezane številne jadrnice, nekatere med njimi prav bahaške. Ob obali je zelo lepo urejena promenada, preko ceste 71 pa so številna počitniška stanovanja v novih, enako obarvanih manjših blokih. Gostov je v lokalih ob obali bolj malo. Srečujem pa vse več kolesarjev, ki mi vozijo naproti. Večina med njimi so starejši, po govorici lahko ugotovim, da so skupine iz Avstrije ali Nemčije. 

kolona kolesarjev, ki jo dohitevam

marina v Balatonfuredu

promenada - Balatonfured

Ker sem se dovolj spočil že v Tihanyju, se tukaj sploh ne ustavljam, ampak takoj nadaljujem proti Balatonalmadiju.  Vozim skozi skoraj strnjena naselja Czopak, Paloznak in Alsóörs in nekaj minut pred 13.uro sem v Balatonalmadiju. Ustavim se v prelepo urejenem parku, kjer sta seveda spomenika Kossuthu in Rákóczi Ferencu.  Rákóczi je še eden izmed narodnih junakov Madžarske. Živel je v začetku 18.stoletja in v letih 1703-11 vodil madžarski upor proti habsburški monarhiji. Bil je princ na čelu Madžarske in Transilvanije. Leta 1711 je bila ta vstaja zatrta in Rakoczy se je najprej umaknil na Poljsko, kjer je odklonil prevzeti poljsko krono. Zadnja leta je preživel v Turčiji, saj je upal, da se bo z njihovo pomočjo vrnil na Madžarsko in ponovno prevzel krono. Iz te moke seveda ni bilo kruha, saj je tudi turška moč naglo usihala. 

spomenik Rakoczyja v Balatonalmadiju

Le še 7 km me loči od kraja Balatonfűzfő, ki pomeni najbolj vzhodno točko na zgornji strani jezera. Tam bom začel zavijati proti jugu in po širini obvozil jezero na vzhodni strani. Polja trstike so mimo in kolesarska pot ponovno poteka tesno ob jezeru. Tu so morda najbolj mirni kotički na vsej poti. 

celo nekaj makadama se najde 

pot skozi trstičje ob vzhodni obali

eno izmed lepo urejenih počivališč za kolesarje

Potem pripeljem do vasi Balatonkenese in Balatonakaratty, ki sta zlepljeni skupaj  v eno naselje. Tukaj zapustim županijo Veszprem in vstopim v županijo Somogy. Znajdem se na gradbišču prehoda preko železniške proge, mimo katerega moram kolo kar prenesti. Nato se po ozki poti spustim navzdol vse do jezerske obale. 

ozka pešpot vodi do jezerske obale

Do Siofoka vozim tesno ob obali mimo številnih plaž. Siofok je močan turistični center, leži približno na sredini jezera na spodnjem, južnem delu. Mesto šteje nekaj preko 10.000 prebivalcev. Mimo mesta pelje avtocesta proti Budimpešti, skozi mesto vozi vlak, v pristanišču pristajajo številni trajekti.  V mestu je preko 400 objektov s prenočišči - hoteli vseh kategorij, hostli, penzioni, apartmaji, privatne sobe, sindikalni domovi. Mesto je znano po lepih in solidno urejenih kopališčih ter po živahnem nočnem življenju, ki v mesto privablja predvsem mladino. Tokrat kopalcev ob jezeru ni, saj nebo postaja oblačno, kar temno sivo, pa tudi temperatura je zmerna. Vremenska napoved je bila sicer kar obetajoča. Dežja naj ne bi bilo, a nizki temno sivi oblaki mi govorijo drugače. Ko pripeljem do prvih hiš Siofoka, prične rositi. Vseeno nadaljujem pot. Do Fonyoda, kjer sem si nekje med potjo rezerviral prenočišče v hotelu Retro, imam še dobrih 50 km. Vsaj dve uri in pol vožnje, najbrž kar tri ure. Ura pa je že 15.30. 

glavni mestni trg v Siofoku

privez za ladjice v Siofoku

Ob 16.30 sem v kraju Szantod. Od tod vozi trajekt v Tihany na drugi strani jezera, tu je jezero najožje. Odkolesarim na konec pomola in pogledam preko jezera na pomol v Tihanyju, kjer sem stal pred le nekaj urami. Nekaj kolesarjev čaka, da se vkrcajo na trajekt in tako dosežejo drugi breg jezera po bližnjici.

trajektno pristanišče Szantod

Nato nadaljujem proti krajem z imeni, ki se vsa pričenjajo z Balaton… -  Balatonföldvár, Balatonszárszó, Balatonőszöd, Balatonszemes, Balatonlelle, Balatonboglár. 

Balatonfoldvar - drevored

Kolesarska pot vodi ves čas blizu železniške proge in po tablah na železniških postajah najlaže ugotavljam, v katerem kraju sem trenutno. Kraji se ob jezerski obali nizajo skoraj strnjeno, prehodi med njimi so domala neopazni . Polno je počitniških hišic, restavracij, penzionov, hotelov in majhnih lokalčkov s hitro prehrano. Najlepše vile so v kraju Balatonföldvár. Tam so v časih pred vojno madžarski bogataši zidali svoje vile. Večina izmed njih je še danes zelo lepo vzdrževanih. Dostop do jezera pa je povsod prost. Le na urejena kopališča je potrebno plačati vstopnino. 

ena izmed vil v Balatonfoldvarju

Ko se bližam Fonyodu, dežuje vse močneje. V kraju kar s težavo najdem hotel Retro. Na zemljevidu je videti, kot da je hotel povsem blizu jezera. Le dve ulici ga ločita od obale. A ko zavijem proč od obale, ugotovim, da je ta druga ulica kar visoko gori na hribu. Pol ure vožnje po terasah Fonyoda sem in tja, ves čas visoko nad jezersko obalo. Končno le najdem hotel s pomočjo prijazne prodajalke v slaščičarni, ki mi je opisala pot. Sprva mi je ponudila sobo kar pri sebi, a ko je ugotovila, da že imam rezervirano sobo drugje, mi je brez obotavljanja povedala, kam moram. 

Fonyod - na jezeru dežuje

Hotel Retro je starinski in kar dobro ohranjen, a pozna se mu, da je videl tudi že boljše čase. 

Retro hotel Fonyod (slika s spletne strani)

  Gostov v hotelu je zelo malo, v hotelski restavraciji   je zasedenih le par miz. Kolo spravim v preddverje hotela in opravim formalnosti v recepciji. Ko povem, da imam rezervirano sobo, receptorka takoj ve, kdo sem. Najbrž je to edina rezervacija danes.  Potem poiščem svojo sobo v prvem nadstropju. Ima TV, wifi pa ima preslab signal, da bi se lahko dokopal do povezave kar iz sobe. Dela pa pri mizici za vogalom na hodniku.  Najprej se  stuširam z vročo vodo, da se malo pogrejem, saj sem bil kar dobro premočen. Potem operem kolesarske cunje in jih dam sušit.  Na večerjo grem kar  v hotelsko restavracijo. Zunaj močno dežuje, dežnika pa nimam. Pa tudi utrujen sem. Po večerji se ustavim v recepciji, kjer wifi dela res hitro. Pogledam za vreme za jutrišnji dan. Naj bi bilo oblačno, vendar brez padavin. Ob 21.uri sem že v postelji in zaspim takoj.